Kako sva
se spoznala

Na naših počitnicah se je spoznalo že veliko parov.

S kakšnimi pričakovanji so se odpravili na Kaprije, kdaj so se prvič opazili, zakaj ravno on/ona, kdo je dal pobudo, ali so morali premagati kakšne strahove in kaj svetujejo udeležencem počitnic, ki so samski in se želijo poročiti?

“Kako sva se spoznala? Rada se vračava k najinim začetkom. Brez Kaprij gotovo ne bi postala mož in žena.”

Tobija in Sara

Sara: Na Kaprije sem se odpravila že petič. Želela sem preživeti lep dopust na morju v dobri družbi. Glede na to, da sem večino že poznala, nisem pričakovala, da bi ravno tu srečala bodočega moža, ki sem ga sicer že dolga leta iskala.

Tobija: Sestrična je na Kaprijah spoznala svojega bodočega moža. Tudi sam sem si želel spoznati bodočo ženo, zato sem se odločil, da grem tudi jaz na Kaprije. Saro sem prvič opazil na spoznavnem pikniku. Med odbojko sem jo pogledal in si rekel: »Kakšna ženska! Ta bi bila najboljša žena zame!«

Sara: S Tobijem sva bila »slučajno« v isti delovni skupini. Bil je bolj tih in delaven. Delal je doma, na veliki kmetiji, kar mi je predstavljalo oviro za morebitno globlje zanimanje zanj. Vendar … Vsako popoldne je bila možnost molitve v cerkvi. Na moje veliko začudenje je to leto prihajalo veliko fantov vsak dan molit, med njimi tudi Tobija.

Tobija: Pri češčenju Najsvetejšega sem goreče molil za bodočo ženo. Enkrat po češčenju sem Saro povabil na zmenek.

Sara: Proti koncu tedna, ko smo se vračali od molitve, me je Tobija, ki je tiho hodil ob meni, povabil na pico. Vedela sem, da moram povabilo sprejeti. Zmenila sva se za sladoled in še isti večer sva se dolgo v noč sprehajala po Kaprijah in se pogovarjala. Zelo veliko sva si povedala!

Tobija: Veliko sem ji razkril o sebi.

Sara: Več, kot mi je povedal o sebi, bolj mi je bil zanimiv. Do odhoda domov se nisva več veliko pogovarjala. Na poti domov pa sem na avtobusu slučajno našla prvi prost sedež – pri Tobiju! Pot do Ljubljane je prehitro minila. Izmenjala sva si telefonski številki, da bi se zmenila za hribe, kamor sva oba rada zahajala. Čez nekaj dni sem že prejela prvo vabilo v hribe. Občasno sva se slišala po telefonu ali si pisala mail in enkrat šla v kino. Po enem mesecu sva si bila že toliko všeč, da sva se od tedaj vsak dan slišala po telefonu in se vsak teden srečala v živo. Spoznala sem, da mi je v Tobijevi družbi vedno prijetno in mi prehitro mine čas. Nekaj mesecev mi je bila največja ovira ta, da bi se morala preseliti k njemu na kmetijo. Vendar vseeno se mi je zdelo vredno iti naprej v odnosu. Po nekem pogovoru glede tega pa mi je Tobija razodel, da mu pomenim več kot kmetija. Tedaj sem postala bolj gotova glede najine skupne poti.

Tobija: Po nekaj mesecih sva se odločila, da se želiva kmalu poročiti. Udeležila sva se priprave na zakon. Odločil sem se, da se bom po poroki preselil k Sari, zato sva imela veliko dela z urejanjem stanovanja in s pripravo na poroko. Po približno letu dni, ko sva se prvič videla, sva se poročila.

***

Tobija: Fantje, ne bojte se povabiti deklet na zmenek. Bodite pogumni, vztrajajte! Vedeti morate, kaj hočete. Bodite resni do svoje izbranke. Razkrijte ji svoje srce. Ne bodite grobi.

Sara: Dekleta, bodite odprte in sprejmite povabilo na zmenek. Fant vas lahko prijetno preseneti. Kot je mene! 🙂

kako1

Jernej in Nika

Večkrat se v pogovoru s hvaležnostjo spominjava najinih začetkov in tega, kako nežno je Bog  združil najini poti v eno skupno življenjsko pot. Brez Kaprij tega verjetno nikoli ne bi bilo. Že sama narava, mir, odmaknjenost od vsakdana, molitev in Božja navzočnost vabijo k temu, da se človek notranje napolni in da ustvari nova prijateljstva z ljudmi enakih življenjskih nazorov, prepričanj, vrednot.

Na Kaprije sem se že od študentskih let vedno odpravila s podobnimi pričakovanji: da se bom spočila, napolnila baterije, srečala stare znance in prijatelje ter spoznala nove. Nisem si domišljala, da bom tam spoznala svojega bodočega moža, sem pa zanj molila in prosila Gospoda, da bi znala razločevati in izbrati tistega, ki mi je namenjen. Tudi Jernej se je odpravil na Kaprije s podobnimi pričakovanji.

Sama nisem marala fantov, ki so takoj »prešli na stvar« in že na prvem zmenku vprašali, če bi bila njihova punca. Brez sprehodov, romantike, počasnega osvajanja, srečanj polnih smeha … Fant mora biti lovec, to je gotovo res, dekle pa mu mora nakazati, da ji je do njegove družbe, le tako si fant upa priti blizu in narediti naslednji korak. Za razvoj čustev pripadnosti pa so potrebni skupno preživljanje časa, zaupanje in občutek varnosti. Občutek, ko veš, da si je fant izbral tebe, samo tebe, ter da si mu pomembna samo ti in nobena druga, da se bo zate maksimalno potrudil, da bo potrpežljivo vztrajal ne glede na vse, da te bo enkrat osvojil. To je bilo meni pri Jerneju izjemno všeč.

Jerneja sem prvič opazila na decembrskem družabnem srečanju. Njegov primorski naglas me je pritegnil prvo sekundo, takoj zatem pa njegov smisel za humor, globoki lepi glas in njegova močna energija. Pritegnilo me je, da ni bil fant, ki bi se »ven metal« in ki bil hotel biti glavni v družbi. Drugič sva se srečala na spoznavnem pikniku, ki je potekal kakšen mesec pred počitnicami na Kaprijah. Po pikniku me je spotoma peljal domov. V avtu sva se malo pogovarjala in se lepo poslovila.

Nato sva se videla šele na poti na Kaprije. Na začetku se nisva veliko družila, jaz bi rekla, da sem »opazovala« njegovo vedenje in reagiranja od daleč. Žal mi je bilo, da nisva bila skupaj v skupini za kuhanje, pomivanje, pospravljanje, tako bi ga lahko malo hitreje »preučila« ;). Na vsake toliko sva se malo pogovarjala in vsak dan sem čutila večjo naklonjenost do njega in to, da sem mu tudi jaz všeč.

Nikoli ne bom pozabila, ko sem ga videla v kuhinji, edinega iz njegove skupine, kako pomiva tla, ko so ostali že odšli na morsko obalo. Takrat sem ga skozi kuhinjska vrata pohvalila, da je res lepo, da se s pomivanjem žrtvuje za druge. Rekel je, če ga počakam, da greva skupaj na plažo. In od tistega dne sva šla večkrat skupaj na sprehod do morja. Zanimiv je bil četrtkov ples – veliko sva plesala skupaj in videla sem, da je velik plesni mojster. Ker tudi jaz obožujem ples, mi je bila ta njegova spretnost zelo všeč. 🙂 Komaj sem čakala, da nastopi sobotni ples v centru vasi. Upala sem, da bom povabljena na ples. In res je Jernej prišel do mene in me povabil! Po plesu sva se pred hišo še nekaj časa pogovarjala. Zaspala sem vsa blažena in srečna. 😉

V nedeljo sva skupaj sedela na trajektu in potem na avtobusu nazaj proti Sloveniji. Ves čas sva se pogovarjala in vedno bolj sem spoznavala, kako izjemno dragocen fant je Jernej, kako sva si v nekaterih stvareh podobna in kako se je dotaknil mojega srca. Na avtobusu me je poprosil za telefonsko številko, in ko sva prišla domov, sva si dopisovala ter se večkrat srečala. Po vsakem srečanju sem ga bolj spoštovala in imela vedno bolj rada. Znal me je presenetiti. Spoznavala sem, da je izjemno pameten in pripraven fant, da se ukvarja z veliko stvarmi ter občudovala njegove talente, hkrati pa sem občudovala njegovo skromnost, saj se nikoli ni nič pohvalil. Približno mesec dni po Kaprijah sva na skupnem izletu postala par in si dala prvi poljub. 😉 Jernejev pristop oz. način osvajanja je bil tako lep in pozoren, da si lepšega ne bi mogla zaželeti. Vedela sem, da je on tisti fant, ki mi ga je Bog namenil za moža.

Odločitev za naslednji korak, da želiva skupaj zaživeti kot zakonca, je pri Jerneju hitreje dozorela. Po približno pol leta najine skupne poti me je na izletu zaprosil za roko. Mislila sem, da so v lepi škatlici kakšni uhani, ne pa zabavno pisemce s srčkom, ki sta nakazovala na nakup zaročnega prstana. Tega sama nisem (še) niti malo pričakovala. Ko me je zaprosil, so se mi zašibila kolena, morala sem se usesti, zajeti sapo od presenečenja in nato sem z veseljem privolila. 😉 Še zdaj se včasih pošalim, da me je z zaroko malo prehitel, ampak vedela sem, da si v prihodnosti želim postati njegova žena.

S poroko potem vseeno nisva hitela. Na zakrament sva se želela poglobljeno pripraviti. Prebirala sva literaturo na to temo, udeležila sva se štirih duhovnih vikendov za pare v spoznavanju v Škofji Loki, hodila sva na šolo za zakon. Ves čas priprave sva v srcu čutila globok mir in iskreno veselje. Poročila sva se po malo manj kot dveh letih skupne hoje in to je bil najlepši dan v mojem življenju.

Vsem, ki ste se že ali se še boste udeležili edinstvenih počitnic na Kaprijah, želiva veliko pristnih in iskrenih poznanstev in prijateljstev. Razvijajte svoje talente, počnite, kar vas veseli, delajte dobro drugim, berite knjige, ki vas duhovno napolnijo, molite in izročajte svoje življenje v Božje roke ter zaupajte načrtom, ki jih je Bog pripravil za vas. Ljudje s pozitivnim odnosom do življenja pritegnejo ljudi k sebi. Ne odhajajte na Kaprije s preveč izrazitimi pričakovanji. Raje se sprostite in se prepustite dogajanju. In ne pozabite: najlepše stvari v življenju se zgodijo, kadar najmanj pričakujemo. 😉

Midva

kako6

Za Kaprije sem izvedela od prijateljic. Da se prijavim na počitnice za mlajše odrasle, me je prepričalo njuno pripovedovanje o prijateljici, ki je tam spoznala moža in se z njim poročila prej kot v enem letu. Seveda je minilo skoraj leto, preden sem se prijavila. Do odhoda na počitnice sem si morala razložiti, naj ne pričakujem preveč, da ne bom potem razočarana. Prepričana pa sem bila, da me čaka dobra družba in zanimiva izkušnja. 

Moji prvi občutki na spoznavnem pikniku so bili: »Ne, to ni zame.« Najraje bi kar pobegnila domov. No, počasi se je srečanje razvilo v prijetno druženje, tako da sem odšla domov med zadnjimi. Z možem sva se prvič videla na tem pikniku, ker pa je on zamudil, nisva veliko govorila. Ni mi padel v oči in nisem si mislila, da bo on tisti. Sem si pa zapomnila njegovo ime, ker me je pritegnila informacija, da je včasih igral harmoniko. On je bil na Kaprijah že dvakrat, zato najbrž ni pričakoval kaj posebnega oz. novega.

Končno je prišel težko pričakovani dan odhoda na počitnice. Na avtobusu nisva sedela skupaj, me je pa ogovoril na prvem postajališču. Potem sva pot nadaljevala vsak s svojo družbo. Ko smo se prvi dan odpravljali na plažo, je slučajno prišel mimo mene. Vprašala sem ga, če bi mi razložil, kako stvari tukaj potekajo, glede na to, da je že izkušen Kaprijčan. Z veseljem me je povabil v senco pod »svoj« borovec. Tako se je vnel klepet in kmalu sva ugotovila, da naju zanimajo podobne stvari.

Od tistega trenutka dalje se ni več ločil od mene. Z mano je hodil na plažo, na  izlete in celo na adoracijo. No, in moram priznati, da sem se tudi jaz dobro počutila v njegovi družbi. Kaj kmalu so pogovori nanesli tudi na poroko, stanovanje in otroke. Že na Kaprijah sva se vse dogovorila, celo da se po počitnicah prijaviva na pripravo za zakon.

Bolj ko se je bližal konec počitnic, pa so se mi postavljala vprašanja: Kako bo, ko se vrneva v realno življenje? Se bo sploh spomnil name? Me bo kdaj poklical? Bo imel kaj časa zame? … Prišlo je slovo. Na poti domov sva seveda sedela skupaj. Izmenjala sva si telefonski številki in se težko poslovila. Še preden sem prišla domov, pa je na moj telefon že priletel njegov SMS.

Tako se je najino druženje nadaljevalo tudi po Kaprijah. Videvala sva se vsak dan. Kmalu sva se res prijavila na e-pripravo na zakon, v katero sva se vključila že z oktobrom. Določila sva tudi datum poroke. O zaroki nisva razmišljala, vendar je družba začela provocirati v tej smeri. En mesec po vključitvi na pripravo me je presenetil s prstanom in tudi to je bilo urejeno. Takrat sva se oba začela bolj zavedati, da je to nekaj resnega. Začela sva z urejanjem stanovanja pri njem doma in organizacijo poroke. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro, poznala sva se le kratek čas, čeprav se je zdelo, kot da se poznava od nekdaj. Bolj ko se je bližala poroka, bolj je bilo napeto med nama, saj je bil kljub vsemu to velik zalogaj za naju in velika odločitev, ki sva jo jemala zelo resno. 

Poročila sva se prej kot v enem letu poznanstva. Tik pred poroko sem bila jaz precej mirna, on pa malo manj. Malo me je seveda skrbelo, če si morda še premisli, ali sva se prav odločila ali sva bila morda le prehitra. Zadnji večer, ko sem se peljala domov, je radio v mojem avtu sam izbral pesem z naslovom Tako kot je, je prav, in to sem sprejela kot Božjo potrditev. 

Poročni dan je potekal brez zapletov. Bila sva umirjena in sproščena. Občutki so bili neverjetni, iz naju je žarela sreča in prav tako sva se tudi počutila. Če bi morala oceniti poročni dan, bi ga opisala z besedo nad pričakovanji. Ta dan nama bo za vedno ostal v spominu in nama prinašal toplino v srce. Ni še minilo leto, odkar sva poročena. Po poroki je prišlo marsikaj: dobri in slabi trenutki. Vendar nama ni žal, da sva se tako odločila. Včasih se pogovarjava, kako bi bilo, če ne bi tako hitela. Vedno prideva do ugotovitve, da to ne bi bila midva in si rečeva: Tako kot je, je prav 😉

Udeležencem počitnic želiva, da se ne bi ustrašili svojih notranjih občutij, ampak bi jih pogumno delili s tistim, ki je pritegnil njihovo pozornost. Če se pojavi dvom, ne pozabite, da je na Kaprijah vedno prisoten tudi Bog, ki vse to spremlja. Ne bo odveč, če se kakšen dan udeležite adoracije in svoje dvome izročite Očetu. Potem pa mu dovolite, da vam spregovori v naslednjih dneh preko dogodkov okrog vas. Zaupajte svojim občutkom, kajti te je v vas položil Oče.

Marko in Mojca

Na Kaprije sva se podala brez velikih pričakovanj in ciljev. Želela sva spoznati nove ljudi, nove prijatelje, ki bi imeli podobne vrednote in poglede na življenje. Prepustila sva se toku kaprijskega duha, morja in sonca.  

Prvi stik sva vzpostavila že prvi dan, a bolje sva se začela spoznavati nekaj dni pozneje. Usodno je bilo srečanje pozno ponoči med umivanjem zob v kopalnici, ko je padla odločitev, da še ni čas za spanje, ampak da se raje zabavajmo ob igranju enke. To je bila noč polna smeha, ko sva tudi prvič ugotovila, da sva na isti »valovni«. To se je pokazalo tudi na plesnem večeru, ko sva preplesala celo kaprijsko »promenado«. Ravno ta razigranost naju je pritegnila, da sva se ostale dni pogosteje družila, vendar se na morju med nama ni še nič razvilo.

Po prihodu domov sva si zbistrila misli, se srečevala in spoznavala. Postala sva par in kmalu spoznala, da sva si namenjena. Že od začetka sva se pogovarjala o resnih temah, o poroki, skupnem bivanju, veri, spolnosti, otrocih, denarju. Skupaj sva začela živeti šele po poroki, ko sva si najino zvestobo obljubila pred Bogom po slabih dveh letih najine skupne poti.

Vsem, ki so samski in se želijo poročiti, bi rada sporočila, da nikoli ni prepozno. Oba sva bila dolgo samska. Zdaj tudi veva, zakaj je bilo tako. Čakala sva drug drugega in se po dolgih letih tudi našla. Tisti, ki ti je namenjen, bo prišel. Pomembno je, da si tak, kot si, in da si odprt novim priložnostim.

 

Marko in Metka

S kakšnimi pričakovanji sta se odpravila na Kaprije?
Metka: Jaz sem šla samo na morje na povabilo prijateljice.
Marko: Želel sem si iti na morje s podobno mislečimi, da ne bi spet morskih počitnic preživljal doma :), sicer pa samo z željo, da bi spoznal nove ljudi in preživel kar se da lep teden.

Kdaj sta se prvič opazila?
Metka: Ko je na kitaro brenkal in pel Mlakarjevo pesem.
Marko: Kaj pa vem … verjetno na predstavitvenem večeru (sicer je pa moj spomin bolj luknjast glede tega).

Zakaj ravno on/ona?
Metka: Pritegnil me je smisel za humor in ljubezen do glasbe.
Marko: Ker se je tako lepo in sproščeno smejala.

Kako je prišlo do hoje v dvoje?
Metka: Po povratku domov mi je kar naprej pošiljal sms-e.
Marko: In ona kar ni nehala pisati nazaj 🙂

Kdo je dal pobudo?
Metka: Je bila obojestranska želja.
Marko: Verjetno je bilo res čutiti z obeh strani, da bi se rada še dobila.

Sta morala premagati kakšne ovire, strahove?
Metka: Niti ne, mogoče le razdalja med najinima krajema bivanja, ampak sva se hitro navadila.
Marko: Strahovi so in tudi bodo, ampak kjer je volja, je tudi pot.

Kdaj sta vedela, da želita zaživeti skupaj kot zakonca?
Oba: Po naslednjem dopustu na morju 🙂

Kateri so bili naslednji koraki do poroke?
Oba: Organizacija in priprava na samo poroko in seveda urejanje najinega bodočega skupnega življenja (stanovanje ipd.).

Kaj svetujeta udeležencem počitnic, ki so samski in se želijo poročiti?
Oba: Ne razmišljaj preveč o tem, kaj bo in kako bo in če bo. Predvsem pojdi med podobno misleče in uživaj v dobri družbi. Bodi odprt za nova prijateljstva in priporoči se Bogu, saj on že ve, kaj in kako je prav zate.

Marko in Ana

Najina zgodba je precej drugačna od zgodb ostalih parov, ki so se spoznali na Kaprijah, saj sva začela hoditi šele leto po prihodu s Kaprij. Tudi na samih Kaprijah se nisva veliko družila, največ še pri opravljanju skupnih opravil. Bila sva namreč v isti delovni skupini. Jaz sem prišel s prijatelji iz pevskega zbora, Ana pa s sestro. Oba sva imela svojo družbo, s katero sva se pretežno družila, nekaj smo se seveda družili tudi skupaj.

Lahko tudi rečem, da med samimi Kaprijami iskrica med nama ni preskočila. Ano sem sicer opazil že v Ljubljani med vkrcavanjem na avtobus. Zdela se mi je kar luštna. Ne morem pa reči, da bi zelo izstopala izmed ostalih punc iz skupine. Poleg tega je bila po značaju precej drugačna od punc, ki so mi bile sicer všeč, zato se nisem kaj dosti zanimal zanjo. Tudi pri Ani je bila situacija identična.

Po končanih počitnicah na Kaprijah sva se začela družiti zgolj po slučaju. Ana me je v tednu po Kaprijah čisto iz dolgčasa kliknila na aplikaciji “GTalk”. Mislil sem, da se zanima zame in začela sva si krajšati čas s čvekanjem po internetu. Takrat sva se začela družiti tudi v živo, večkrat sva šla na sprehod na Rožnik in na pijačo. Nobeden od naju ni bil zainteresiran za kakršnokoli zvezo.

Prvi sem se ogrel jaz. Ana mi je postala zanimiva potem, ko sem izvedel, da se sploh nikoli ni zanimala zame ter da je najino čvekanje po GTalk-u in druženje čisto prijateljske narave. Ego je bil ranjen in Ana je nenadoma postala zelo zanimiva. Pri njej se situacija seveda v ničemer ni spremenila. Vse moje osvajalske podvige je uspešno odbijala in še vedno sva se družila zgolj kot prijatelja. Sčasoma sem se s tem sprijaznil, še vedno sva se redno družila vsak teden, hodila sva tudi na plesne vaje, ampak samo kot prijatelja.

Ana je končno popustila aprila naslednje leto. Takrat sem se s prijatelji odpravljal za 3 mesece v Trento, v Italijo. Ne vem sicer, ali jo je spodbudila moja predvidena daljša odsotnost ali se je enostavno premislila. Po prihodu iz Italije sem nekaj časa občasno gostoval pri njej in sestri v Ljubljani, po kakem letu pa smo se preselili skupaj v stanovanje v Murglah. Po kakem letu življenja v skupnem gospodinjstvu, torej 3 leta po srečanju na Kaprijah, sva se odločila, da se poročiva.

Vsem moškim udeležencem počitnic, ki so samski in se želijo poročiti, svetujem, naj ne bodo vsiljivi. Sam si štejem v ponos, da sem dokaj hitro sprejel dejstvo, da Ana ni zainteresirana zame, in se sprijaznil s tem, da je najino druženje prijateljske narave. Čeprav sem upal, da si mogoče nekoč premisli, na to nisem računal. V tistem obdobju mi je bilo prijateljevanje čisto dovolj. Prepričan sem tudi, da bi se najino druženje zelo hitro končalo, če bi preveč rinil vanjo. Velikokrat pa je že druženje samo veliko vredno, tudi če se iz njega ne razvije resna zveza.

Damijan in Mirjam

Na Kaprije sva se oba odpravila brez kakršnihkoli pričakovanj. Nobeden ni razmišljal v smeri, da bi tam spoznal dekle oz. fanta, kaj šele bodočo ženo oz. bodočega moža. Zgolj sva oba v tem načrtovanem dopustu videla oddih in priložnost za druženje.

Mirjam: Prvič sem Damijana opazila že na parkirišču v Tivoliju pred odhodom na naše dopustovanje. Ker sem bila popolnoma neobremenjena s tem, da bi tam morda lahko spoznala fanta, sploh nisem razmišljala o tem, da bi si želela kaj več kot zgolj priložnostno druženje. Me je pa že takoj zelooo privlačila njegova zunanjost. 🙂 Med spoznavanjem me je čedalje bolj privlačila tudi njegova notranjost, njegovo obnašanje, geste, nasmeh, način komuniciranja. Ob njem sem se končno počutila mirno, sproščeno in sprejeto takšna, kakršna sem.

Damijan: Prvič sem Mirjam opazil na hodniku v naši počitniški hiši, ko sva šla drug mimo drugega v zelo kratkem času kar 3-krat in vsakič je bil nasmeh bolj sproščen. Med spoznavanjem so me privlačile njena zunanjost in notranjost, odprtost in pozitivna naravnanost do življenja. Ob njej sem se počutil mirnega, česar nisem čutil še nikoli.

V sredo se je zgodilo skupinsko plavanje na otoček. Vsi, razen naju, so zelo hitro odplavali nazaj, tako da sva ostala sama in na nek način šokirala predvsem sebe. 🙂 Prvič se je zgodilo, da se nisva ozirala na druge in morebitne govorice, ampak sva sledila svojim notranjim vzgibom. Tako eden kot drug sva si želela, da bi lahko spregovorila na samem in se bolje spoznala. Otoček je bil idealen kraj za spoznavanje. 🙂

Pobuda za hojo v dvoje se je zgodila preko molitve v sredo popoldne zopet na otočku.

Damijan: Mirjam sem prosil, naj mi pokaže, kako moli, kako zgleda njen pogovor z Bogom.

Mirjam: Povedala sem mu, da bom molila tako kot vedno, popolnoma iskreno, kot da sem sama z Bogom. V tej molitvi sem Bogu povedala, da mi je Damijan všeč in da želim, da se zgodi tisto, kar Bog želi za naju, ter ga prosila, da bi bila oba odprta za njegovo voljo. Vse to je Damijan seveda slišal. 🙂

Damijan: Tudi sam sem se pridružil tej molitvi in izhajal iz tega, kar mi je velelo srce. Povedal sem, da se ob njej počutim zelo sproščenega, vrednega in mirnega, da mi je všeč in da si želim čas preživljati z njo.

Mirjam: Sama sem zelo dolgo molila za svojega bodočega moža. Od svojega 15. leta sem imela izdelano podobo oz. predstavo, kakšen naj bi bil. V tednu pred Kaprijami sem bila v Medžugorju na Mladifestu in ogromno molila. Prišla sem do spoznanja, da mi Bog namenja nekoga, ki ne ustreza popolnoma mojim okvirom, vendar sem vedela in zaupala, da me bo fant, ki ga ima Bog pripravljenega zame, osrečeval. Od takrat naprej sem v molitvi Boga prosila, da bi lahko popolnoma sprejela namenjenega mi fanta. In res se je to tudi zgodilo. Presenečena sem bila nad mirom v srcu, ki sem ga čutila, čeprav ni bil tak, za kakršnega sem molila toliko let. Vem, da je Bog v mojem srcu naredil res velik čudež, da sem se lahko otresla teh okvirjev, ki so me omejevali.

Damijan: Jaz nisem imel nekih predstav, kakšna naj bi bila moja bodoča žena, tudi nisem imel nobenih strahov ali ovir, ki bi me omejevale.

Mirjam: Ko smo se vračali v Slovenijo, me je Damijan vprašal, če bi bila pripravljena priti živet k njemu. To je bil zame še dodaten dokaz, da si res želi biti z mano in da misli popolnoma resno. Odgovorila sem mu, da sem pripravljena, saj mi je pomembno samo to, da sem z njim, pa naj bo to v Jaršah ali pa kje drugje. Čez dva dni me je vprašal, če bi se poročila z njim, v kar sem privolila.

Damijan: V začetku septembra je sledila zaroka, nato priprava na zakon, decembra pa že poroka. 🙂 Videvala sva se vsak dan, razen ob petkih, ko sem se jaz vračal iz službe v poznih večernih urah. Pred poroko sva uredila stanovanje pri meni doma do te mere, da sva po poroki lahko zaživela skupaj. Kuhinjo, dnevno sobo in omare v spalnici sva uredila v mesecu po poroki.

Morda se komu zdi vse skupaj zelo hitro. Sama sva čutila, da sva pripravljena na zakon. Čas, ki sva ga preživela skupaj, sva namenila dolgim pogovorom in nisva imela težav z odpiranjem drug drugemu. Enostavno sva čutila globoko zaupanje, da je najin odnos Božja volja. Drug z drugim sva bila popolnoma iskrena, nisva skrivala ničesar drug pred drugim.

Že velikokrat je bilo povedano, da človek spozna svojega življenjskega sopotnika, ko najmanj pričakuje, in tudi v najinem primeru je bilo tako. Vsem, ki ste samski in se želite poročiti, polagava na srce, da se ne obremenjujete s tem, da ste še vedno samski. Čeprav je v vas močna želja po tem, da bi končno nekoga spoznali, bodite srečni v tem času samskosti. Čas si zapolnite s stvarmi, ki vas osrečujejo, in molite, da bi sprejeli človeka, ki vam ga bo Bog poslal. Molite, da bi prepoznali tistega pravega. Vsekakor se ne izogibajte odnosom in si upajte biti takšni, kakršni ste.

Vsak par ima svojo zgodbo in svojo pot, ki je zanju edinstvena in prava. Kar se nama zdi najbolj pomembno, je to, da si najprej zadovoljen in srečen sam s sabo. Pomembno je, da ob partnerju lahko rastemo in postajamo boljši ljudje, da ga spoštujemo, da mu znamo prisluhniti, si želeti čutiti njegov notranji svet, ga vedno znova spoznavati in ga osrečevati.

Close Menu